Home Page > Uncategorized > Nekaj je zarenčalo

Eritrea1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekaj je zarenčalo,
nekaj zazvenelo,
prešinilo vedrino,
v tistem neki odmev.
… Zaustavljeno,
ko gresta brata drug mimo drugega,
ko se brata srečata,
ko se brata povežeta
na trgu življenja in smrti;
v zalivu razdejanja in saditve,
v dolini strahu in miru
je nekaj zazvenelo.
Medtem ko sta se chia in seraw opljuvala,
sta se sirek in trava morila,
nihče ju ni pobral, drug drugega sta žrla,
potem pa eno samo seme…
do roba polno solz,
odreže svoj del – se odsekano
zaseje stran od sebe.
… Zasajeno
na ustju, da dere
na tem nedoločljivo čigavem in katerem
toku vode in krvi,
seme …
ki ga oskrbujejo:
premrlo sonce,
viharen deževni oblak,
sivkasta zora,
vreli dež …
polzi skoz železne okruške,
se vzpenja proti duši smrti,
si oprta neplodno življenje;
tu je doseglo dobo pomladi,
seme …
doseglo z lastno silo
iz vode in krvi, ki ni drla,
čigava in komu, neugotovljeno,
njeni pritoki nedoločljivi
tiste pomladi, ko se je razdelilo,
toda tiste pomladi…
ko se je ozrlo v desno,
je bil on moški, bila je osina,
ko se je ozrlo v levo,
je bil on zemlja, bilo je seme
osuplo … hranilo se je s čudenjem,
na preskušnji … a uvrščanje mu je tuje;
s kom naj bi držalo, kje postavilo zasedo,
koga pridobilo zase, kam zalučalo.
Toda gniloba tiste pomladi je njena skaženost;
orala je z lemežem krogle,
odvzela nešteta življenja,
pometla njihovo sapo.

Požela s smrtjo smrt
mlatila z njo po ramah potomcev,
nazadnje okrnila plodove z slutnjo zla.
Kajti plodovi …
ko sta dan in noč postala eno,
sta se strah in jasnina zlila,
svet v notranjosti sveta,
vojna v notranjosti miru;
zaupanje na stranskih vratih izdaje
je potonilo v osuplosti.
Mar ni osupljivo?
On, bič vojne pomladi,
ko je mati potočila solzo za svojim potomcem,
rod za svojo posestjo;
solza zemlje, potočena za zemljo,
je tekla in tekla kakor potok,
in kmalu je postala zemlja mokra, blatna,
z blatom je zagrnila imovino,
vse ujela v past … še prej oplenila;
potem so izdelali lopato in rovačo,
tam so se znašli ponjava in nosila,
ampak,
kako naglo se vse izrabi, vsi pa grabijo zase,
vsi hlepimo in si prisvojimo.

Gnusoba tega, kar je vojna,
ko njena pomlad, neželena, prispe,
ko njeni rušilni odjeki potrkajo na tvoja vrata;
vojni korobač takrat useka s pogubo,
ampak …
ti ji hočeš nočeš služiš,
nehote si ji za družbo,
a kljub temu bridko moliš, da ugasne!

Amanuel Asrat, 1999
Translated by Miriam Drev

image_print